Katja Perat: Mazohistka / Kristina Kočan: Šivje / Roman Rozina: Kolo sreče / Raziskovanje slovenskega izseljenstva

Katja Perat: Mazohistka / Kristina Kočan: Šivje / Roman Rozina: Kolo sreče / Raziskovanje slovenskega izseljenstva

ARS S knjižnega trga, 9. julij 2018 ― V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili roman Katje Perat Mazohistka, nato pa se bomo posvetili še pesniški zbirki Kristine Kočan Šivje, kratki prozi […] V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili roman Katje Perat Mazohistka, nato pa se bomo posvetili še pesniški zbirki Kristine Kočan Šivje, kratki prozi Romana Rozine Kolo sreče in zborniku Raziskovanje slovenskega izseljenstva. Recenzije so napisali Ana Geršak, Simona Kopinšek, Jasna Lasja in Iztok Ilich.
Ronaldo gre v Zvezdo!

Ronaldo gre v Zvezdo!

Radio Študent, 7. julij 2018 ― Škof George Berkley bi bil ponosen na Louisa Borgesa, ker je ta v kratki zgodbi z naslovom Esse est percipi odčaral celotno igro nogometa. V miniaturni zgodbi, skoraj gavčevskem haikuju, je igro nogometa razkril kot medijsko fabrikacijo.

Semantična arheologija giba

Kriterij.si, 6. julij 2018 ― Semantična arheologija giba Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 07/06/2018 - 11:29 Semantična arheologija giba Opeke in kamni, podrte preklete hiše preteklosti, lesene palice (uporabljeni enkrat kot začasni koturni ali stisnjeni v pesti kot simbol upora), razpršeni po sceni kot postaje sižeja, po njej pa potuje telo v vlogi nekakšnega brezčasnega arheologa, ki z mikrogibi nase zrcali zgodbo drame, posredovano iz offa. Tekst iz davne preteklosti, soočen z nemim telesom, ki ga Ferlin izkopava ali projicira na svoje telo, pa na ta način (kot odrezan ali avtonomen glas bralca vseh likov) tudi jasno razkriva vso univerzalno brezčasnost Sofoklejeve predloge: arhetip ženske, ki se s simbolnim dejanjem zoperstavi nasilju države. Predstava s simbolnimi dejanji povzroča realne posledice. Antigonino dejanje upora je izvorno temeljni prikaz te funkcije. Na prepovedanem simbolnem dejanju pokopa brata, ki ga kljub uradni prepovedi izvede, temelji celoten siže in motor tragedije. Sprožilni moment te tragedije je seveda umor v kontekstu vojne, simboliziran (v Ferlinovi interpretaciji) z vbodom palice in modrim curkom, ki brizgne izmed dveh opek. Ogromna modra plahta, s katero vse predmete, ki so bili taktično razporejeni na sceni, na koncu zakrije in pospravi ta »modra kri«, simbolizira propad Teb, ki jo je sprožilo Kreonovo nepopuščanje svojemu hybrisu samodrštva in identifikaciji z državniško funkcijo, kar ima za posledico ne samo smrt Antigone in njegova sina Hamona, ampak celotnega polisa. Ferlinova mikrodejanja, ki abstraktno in posredno zrcalijo dramo, prav zaradi teksta v offu pridobivajo semantične konotacije, ki jih drugače ne bi. Priča smo konstrukciji in dekonstrukciji pomena preko neposrednega soočanja zgodbe in telesa. Nemi ritual telesa mestoma zrcali brane dramske situacije, mestoma pa jih popolnoma potuji. Predstava je zgolj ena v seriji dolgoletnih Ferlinovih raziskav, ki preizprašujejo položaj naracije v sodobnem plesu. Na žalost je bi
Svetlane Makarovič: Naj bo poleti / Edward Foster: Sejanje vetra / Zahar Prilepin: Samostan / Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Svetlane Makarovič: Naj bo poleti / Edward Foster: Sejanje vetra / Zahar Prilepin: Samostan / Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

ARS S knjižnega trga, 2. julij 2018 ― V oddaji S knjižnega trga se bomo posvetili zbirki haikujev Svetlane Makarovič Naj bo poleti, pesnitvi Edwarda Fosterja Sejanje vetra, romanu Zaharja Prilepina Samostan in biografiji Tadeja Goloba Kot bi […] V oddaji S knjižnega trga se bomo posvetili zbirki haikujev Svetlane Makarovič Naj bo poleti, pesnitvi Edwarda Fosterja Sejanje vetra, romanu Zaharja Prilepina Samostan in biografiji Tadeja Goloba Kot bi Luna padla na Zemljo. Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Nada Breznik, Simon Popek in Katarina Mahnič.

Izpisati performans: Antigona

Kriterij.si, 2. julij 2018 ― Izpisati performans: Antigona Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 16:19 Izpisati performans: Antigona Operiranje z umetninami, ki so tako rekoč ožigosane v genom neke kulture oz. njene avtolegitimacije, te vede ali nevede zmerom zavede proti nevarnosti, da se boš zavozlal v nerazvozljivo zanko lastnih izvajanj, prej ali slej kar za vrat, posebej če gre za enega od mitov, na katerega fundamentalnost se sklicuje naša lastna moderna mitološkost, kar na teh prostorih velja posebej za mišljenje slovenskega nacionalističnega samoopredeljenja. Antigona je bila pač vedno privilegirana neomadeževanost, sveto in moralično špricanje, zmožno sčistiti vsakršno s travmatičnim zlom zasvinjano skupnost. Da se ne spuščamo preveč v to ideologizirano blato, je treba vpogled oddaljiti ter se zadovoljiti z zgolj dogmatično ugotovitvijo: Antigona je v naši t. i. evropejski civilizaciji ključna fantazma za reflektiranje skupnostne in medskupnostne etike, njena predpostavljena katarzičnost pa vsaj na površini odrešitev ali ključ za zapopadanje ideje o nekem občem dobrem, česar ne more izničiti niti dejstvo, da se je na njeni kanonizirani univerzalnosti kreativnega pisanja lotil tudi Žižek. Kar jo naredi res fascinantno, je ravno distanciranje od teh kakor samoumevnih socioloških ali kulturoloških danosti ter približevanje njeni neaplicirani materiji, mitosu ter slednjič obdelavi, med katerimi je tista najefektivnejša pač Sofoklejeva. Bližnje ali že zgolj rekreativno branje njenega teksta ter, ker se je celovito ne da prebirati ločene, celotne ojdipske trilogije razodeva oz. nam daje v prepoznanje, kako brutalnejša, grozljivejša in blaznejša je od vseh svojih naknadnih, sekundarnih mitologizacij, ki so mdr. inavgurirale t. i. zahodno samozavedanje. In to ne v nekem kakor avtentičnem tragiškem smislu, češ kako se zdaj vsi solzimo ob njeni strašni, pravični in strašno pravični usodi, sestra pada sestri v objem in brat bratu šiva rano, ki jo je malo prej s

Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči

Kriterij.si, 2. julij 2018 ― Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 12:47 Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči V tokratni ediciji konceptualne serije Staging a play se koreograf Matije Ferlina loteva Antigone. To je tretja predstava v seriji (vedno) svojevrstnega uprizarjanja dram in z njo vnovič dokazuje, da je mogoče skozi stranpot koreografije priti do docela izvirnih rešitev za domnevno že povsem preigrane možnosti uprizarjanja zahodnega dramskega teatra. Ključ za branje se nam ponudi na samem začetku. Lasulja, zašiljena leska, nekaj opek, polita modra kri. Nekje zadaj šlem, tu glinena posoda, tam kamenje – to so znaki, ki obstajajo kot bežne markacije (dramskega) prostora in časa na sicer izpraznjeni beli odrski površini. Linija glasu je oddvojena od telesa, kot da bi imela izvir nekje v offu, čeprav v resnici pripada telesu izvajalca in se izvaja v živo. Govor drsi kot razmeroma neprizadeta in z dogajanjem nepogojena bralna linija. Ko je reducirano besedilo drame izgovarjano, so usta vedno zakrita z enim od scenskih elementov ali pa nam telo kaže hrbet. To je iluzija akuzmatičnega glasu, ki daje telesu neko novo avtonomijo, a ga hkrati ne oropa za lasten glas, kot je v sodobnem plesu nemih teles pogosta praksa. Jasno postane, da se bo arhaično gledališče preigravalo na docela sodoben način, ki so ga ne nazadnje omogočili zgodovina historičnih avantgard, lingvistična in strukturalistična dognanja zadnjega (dobrega) pol stoletja in premisleki telesa in gibanja v sodobnih koreografskih inovacijah. Modra tekočina, ki kot indic začetka brizgne kot prelita kri, bolj kot bi bila nekakšen simbol (plemenitosti?), demonstrira, da ne bomo imeli opravka z reprezentacijo, ampak bodo gledališki znaki sledili neki povsem svoji logiki. Akcije nikoli ne bodo posnemale dejanj zgodbe in se bodo pogosto celo otresle kakršnekoli pomenske konotacije, čeprav bodo ostajale neestetizirane in zvedene na enostavne funkcionalne gibe, namenjene manipulaci

Preživetje teleologije

Kriterij.si, 29. junij 2018 ― Preživetje teleologije Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 06/29/2018 - 14:18 Preživetje teleologije Antigona je, vsaj v sodobnih interpretacijah, zaznamovana z nečim, kar koncept Walterja Benjamina imenuje božansko nasilje. Pojasnjeval ga je s primeri stavk: obstajajo stavke, ki so odprte za različne kompromise, kamor prihajajo socialdemokratski politiki, pri katerih delavci želijo izpogajati majhne koncesije. Obstajajo pa tudi splošne stavke, ki ne dopuščajo nobenega pogajanja, ki zavračajo obstoječe institucije, politični in ekonomski red v celoti: te stavke so v svoji zavrnitvi tako radikalne, da imajo možnost ponuditi podlago za preobrazbo sveta in uvedbo novega reda. S svojo odpovedjo so nasilne do obstoječega: njihovo nasilje je božansko nasilje. Podobno je z Antigono, ki po smrti brata tega želi pokopati; ne zanimajo je navade, zakoni, nasveti in prepričevanja. Onkraj vsakega sprejetega pravila svojega okolja brata pokoplje in njena želja je tako velika, da raje umre, kot da tega ne bi storila. Podobno kot stavkajoči delavci stavijo na vse ali nič, popolno obubožanje ali revolucijo, je tako tudi z Antigono, za katero preostaneta samo možnosti smrti ali bratovega pokopa. Misel jo je povzdignila v heroino, v princip, ideal. Udobno nameščeni misleci, ki sami pogosto stojijo na strani obstoječega reda, pridigajo o Antigoni. Matija Ferlin je v svoji uprizoritvi kanonskega dela, se zdi, storil potreben korak naprej. Tekst drame v angleščini poslušamo na desni: prebran je dokaj monotono, z enim glasom. Medtem pa se na odru začne tavanje Antigone, konkretne, utelešene osebe. Kriči, njen obraz je spačen, vendar iz nje ne prihaja glas: namesto nje govori rahlo zdolgočasen glas tradicije, samoumevnosti. Okoli nje so razporejeni artefakti opustelega sveta. Lesene klade, vojaška čelada, enostavna kopja, stol in tako naprej. Ta svet je svet Antigone po smrti brata, po njeni odločitvi za pokop in po dejanskem pokopu. Lahko ga razumemo tudi heidegg

Eksperiment skupnega

Kriterij.si, 28. junij 2018 ― Eksperiment skupnega Habitat Urednik Thu, 06/28/2018 - 18:12 Eksperiment skupnega Habitat, ki ga je v Stari mestni elektrarni sredi junija zasnoval Jurij Konjar s svojimi sodelavkami in sodelavci, ki so vanj vstopali v času slabega tedna Habitatovega obstoja, je v svojem bistvu preprosta forma – coworking za sodobni ples, pri čemer je oblika prakse prosta in (vsaj načeloma) lahko vase vsrka tudi ostale produkcijske izraze. Habitat je izraz konkretnih potreb na polju sodobnega plesa. Je hkrati okvir, institucija, in orodje ustvarjalnega procesa. Je prostor v nenehnem nastajanju, prednastavljen, a hkrati vsakič znova vzpostavljen na drugačen način, vedno izhajajoč iz potreb skupnosti, ki ga oblikuje in uporablja. Habitat ima dimenzijo odprtosti in je v svoji začasnosti osredotočen na trajanje. Je eksperiment z oblikami soustvarjanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici dovoljuje razvoj lastnega izraza, a hkrati spodbuja kreiranje vsakokratne skupnostne dinamike. In čeprav gre za že nekaj desetletij poznano obliko osredotočanja na ustvarjalni proces namesto na končno produkcijo, je Habitat nekaj, kar je sodobni ples pri nas že dolgo čakal.  Za vse tiste, ki smo vanj vstopili zgolj občasno, pa še to s praksami, ki med njegovimi ustvarjalci in ustvarjalkami niso bile prevladujoče, je Habitat odprl vrsto vprašanj. V prvi vrsti seveda, kako pisati o skupnostnem projektu, ki temelji na vključevanju, če vanj vstopaš zgolj občasno, Podobno, kot se znotraj akademskega polja vse več raziskovalk in raziskovalcev odloča za zavračanje objektivnega pogleda kot nečesa, kar je mogoče na realen teren usmerjati iz slonokoščenega stolpa, in se raje prepušča militantnemu raziskovanju, kjer je sovplivanje na potek dogodkov bistvenega pomena, se pri vsakem skupnostno naravnanem projektu seveda zastavlja vprašanje, kako ga obravnavati na način, da vanj ne projiciraš idej, ki jih v resnici nima, hkrati pa ti vseeno uspe zavzeti pozicijo, ki ti mogoča obravnavanje skupnostnega delo
Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. junij 2018 ― vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem, seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka zmage nad kriminalom svojega protagonista slavi kot močnega najstnika, ki je osvojil razsodnost in odločanje v dobro. Od tod tudi dve branji preživetja. V grobem lahko Preživetje delimo na tri dele. Najprej je tu zgodba o Simonu, nekdanjem športniku. Otroku, ki je po očetovih željah in pritiskih na smučeh žel uspehe in trdo treniral dan za dnem. V svetu vrhunskega športa seveda ni nikakršnih popustov. A zgodba nas pričaka pravzaprav na koncu te poti. Simon ob zaključku sezone doživi avtomobilsko nesrečo, ki ga je v resnici onesposobila za nadaljevanje športne kariere. Poškodbe so bile prehude in zato skupaj z njim delamo korake v novo življenje, ki se ne suče le okoli smučanja. Tako spoznavamo njegovo šolo, v kateri se počuti odrinjenega, neznanega. Nedružabnega. V razredu, kjer je pristal, ne pozna nikogar, ranjena samozavest, v kateri še vedno močno tli prevpraševanje svoje življenjske poti, pa seveda ne pomaga k ničemur. Spoznamo tudi njegova starša. Mama, ki je predvsem ljubeča

“Morda ni revolucionaren, je pa potreben”

Kriterij.si, 27. junij 2018 ― “Morda ni revolucionaren, je pa potreben” Habitat Urednik Wed, 06/27/2018 - 11:01 “Morda ni revolucionaren, je pa potreben” Naj začnem nekako od strani, s strukturo obiskovalcev delavnice Habitat, ki je potekala pred tednom dni v prostorih Stare mestne elektrarne. Vanjo se je za okrogel teden naselila večinsko mednarodna sodobnoplesna, lahko bi rekli improvizatorska skupina, ki svoja poznanstva plete skozi podobne strukture zdaj v tem in zdaj v onem mestu. Že kar pregovorno velja, da so plesalci in plesalke novodobni nomadi in nekakšen simptom prekarnega kulturniškega zbivanja. Pogosto se premikajo s priložnostnimi deli, od rezidence do rezidence in od projekta do projekta, globalni prerez pa spričo specifičnosti prakse (kontaktna improvizacija) predoči majhnost in zgoščenost scene. Glomazni in neprehodni mednarodni teren pobliže postane hkratno premikajoča se skupnost, ki jo je v elektrarni vsake toliko zaoblila še lokalna. Lokalci s preostankom grupe niso preživljali noči in obedovali, so pa prihajali v prostor delat, debatirat in opazovat. Kar gre predvsem na račun tega, da s(m)o povečini morali ohraniti svoje utirjene delovne ritme, za nas pa tudi Stari mestni elektrarni ni uspelo ustvariti potrebne zunanjosti, nekakšnega izrednega stanja, ki bi omogočilo izstop iz dnevne rutine. Elektrarna je torej za lokalce obstajala kot prostor vmesnosti, z nogo med vrati elektrarne in z ušesom na kakšnem izmed neštetih sestankov, predvsem kot prostor dela. Habitat naj bi bil nekakšen odščipnjen prazen prostor, kamor lahko posamezniki naselijo svoje prakse in gledajo druge pri izvajanju njihovih praks ter spremljajo, kako opazovanje povratno vpliva na tistega, ki opazuje, in tistega, ki je opazovan. Srečanja so zanimiva predvsem v trajanju, ki omogoči razločevati med navado in tistim, kar z njo prelamlja, to pa je tako ali tako v jedru vsakega improvizacijskega postopka. Delavnica noče biti realizirana utopija, ne kalkulira z učenjem, kako biti (idealnotipsko) skupa

HABITAT, mon amour

Kriterij.si, 27. junij 2018 ― HABITAT, mon amour Habitat Urednik Wed, 06/27/2018 - 10:47 Zapis Dragane Alfirević je nastal v angleščini, slovenski prevod bo kmalu na voljo.   HABITAT, mon amour 1. The desire to dive into sharing of practices has started, at least for me, exactly one year and a half before it really happened: in February 2017, I have sent out an email to a group of around 10 colleagues from the Slovene independent dance scene. Then, as well as much earlier, I have witnessed that many artists in the field of choreography are developing their own ways of working and their paths, but that these ways and paths are, due to the cultural policies and general production conditions, often left to be almost in the realm of their private sphere, the matter of their free time or manageability of paid and non-paid, visible and invisible, invalid and invaluable work. Also, instead of making the research, laboratory approach our inspiration and the basis for other segments of our work, the space for research was shrinking and becoming a burden for extra organization that was always needed or simply inexistent and melted into the everyday patterns. I thought I should approach my colleagues[1] and state that it is up to us to frame these questions as we see fit and as we think they should be put into practice, made visible and present. It was clear that because we ourselves lack resources to take care of this part of our work, it would always be forgotten, unsupported and invisible by the colleagues, our surrounding and by the politics. The response was unexpectedly strong; showing us that we all need to take care of this part of our work and that there is a lot to discover and research in this direction. This could be called artist’s practice. My need was to organize a week or a ten-day long process, which would be self-curated, where we would have first of all enough time, maybe also some “unproductive” time, and do what we are doing when we are alone, but next to each other, w
še novic